Vsak dan ob jutrih tečem ob reki brez imena. Rečna voda je bistra, sveža in hladna, in ko sem ob njej, mi misli odtavajo skupaj s tokom reke. Z menoj ostanejo primarne misli o domu, družini in neskončnem otroštvu. Ko sem tam, za hip pozabim na dolžnosti, ki me čakajo v dnevu, postanem radoveden in v reko vržem kamen. Koncetrične kroge, ki nastanejo, voda hitro odnese, jaz pa se odpravim naprej in reko pustim za seboj.

Med tekom reflektiram prejšnji dan in razmišljam, kakšen bo dan pred menoj. Včasih me že zjutraj v prsih spremlja težak občutek, veliko dela me čaka in ni možnosti, da bi se odgovornostim odrekel. Družba pričakuje, da bom prispeval tisto, za kar sem bil zadolžen. Tečem naprej in iščem moč, ko se povzpenjam na bližnjo planino. Strma cesta v noge sprošča kislino, ta pa sporoča možganom, da bo potrebno zmanjšati tempo. Stisnem čeljusti in nadaljujem pot, vmes pa pozabim na to, kaj vse bi moral. Pomembno mi postane moje telo, ves fokus je na vdihu in izdihu. Ko pridem na planino, se ozrem po drobnici in ogromnih gorah.

V prsih mi razbija in na čelu začutim topel pot. Postanem zadovoljen, da sem tam. Do cilja moje poti ostane še dober kilometer, pogledam na uro, posnamem fotografijo gora in tečem dalje. Na cilju se ustavim in zavestno umirjam svoj dih. Z mislimi ustvarjam svojo novo resničnost. Predstavljam si, da moje življenje cveti. Predstavljam si, da imava z ženo lep dom. Predstavljam si zelena števila, ki prinašajo svobodo. Po nekaj minutah odprem oči in se začnem vračati v dolino, vedno zapiha rahel južni veter, zazeham in si obrišem rosne oči.