Pred kratkim sva se z ženo preselila v hišo pokojne babice in deda. Hiša je stara in je polna predmetov prejšnjih prebivalcev. Ko sva prostore pripravljala na vselitev, sem se pogosto zazrl v gobeline, ki jih je nekoč izdelovala babica. Prikazovali so zgodbe o lovcih, saj sta oba stara starša svoj čas posvečala
lovski družini. Ob opazovanju sem se prepustil nenavadnemu občutku domačnosti. Zdelo se mi je kot, da sem v tej hiši že živel. Občutek domačnosti
pa ni prinašal le pozitiven tok misli; s seboj je prinesel tudi tesnobo, osamljenost in strah. Tisti del, za katerega kot otrok nisem vedel. Temo, ki jo
lahko pri odraslih začutiš, ko jim umre nekdo bližnji in te teme ne razumeš. 
Ob večerih, ko se vse umiri, se mi včasih zazdi, kot da po hiši nekdo hodi. Za hip me spreleti srh. Sprehodim se po hiši in raziskujem, če je res še kdo prisoten. Ko pogledam, pa ponavadi najdem eno izmed najinih mačk. S to serijo fotografij se želim približati občutku domačnosti, ki goji radovednost do zgodb, ki so se odvile v teh prostorih in okolici.