Zgornji del dela Solze ali strup, predelan v barsko Mizo.

Solze ali strup, 2017, železo, steklo, fiziološka raztopina  

Sprva je delo prikazovalo sago o kaznovanju nordijskega mitološkega boga Lokija, ki je priklenjen na drevo. Nad njim visi kača, ki mu večno kaplja strup na telo in povzroča neprestano bolečino. Ob njem zvesto čaka njegova žena Sigyn, ki v posodo lovi strup, da bi ga zaščitila. Vendar se delo skozi čas premakne od specifične mitološke zgodbe k univerzalnemu premisleku o okoljih, ki nas postopoma, fizično in psihično, zastrupljajo. Fiziološka raztopina – solze – počasi razkraja železni lij, kar povzroča zbiranje rjave tekočine, ki ponazarja učinek tega nevidnega procesa.  

Delo odpira vprašanja o subtilnem in počasnem razkroju človeške psihe, kjer ne gre za fizično bolečino, temveč za vplive, ki postopoma odvzemajo pozitivne psihološke elemente, kot so samozavest, veselje in jasnost misli, ter jih nadomeščajo z negativnimi, kot so zavist, ljubosumje, škodoželjnost in elitizem. Pomembno je prepoznati trenutke, ko družba in okolje posamezniku škodujeta, in se naučiti, kako se zaščititi pred tovrstnim strupom. Umetnica opozarja, da toksično okolje ni omejeno le na delovno ali šolsko okolje, temveč je lahko tudi prostor, v katerem smo odraščali.   Čeprav je novo okolje lahko sprva neprijetno ali celo strašljivo, ima lahko osvobajajoč učinek na psihično in posledično fizično stanje. Vendar mnogi ostajajo ujeti v znanem, saj človeška percepcija pogosto dojema tisto, kar je poznano, kot manj strašljivo od neznanega, kar lahko preprečuje odločilen korak k osvoboditvi iz ujetosti.

Foto: Gregor Salobir