Rast prebivalstva razumem kot največji problem, ki se povezuje z ostalimi globalnimi problemi – več ljudi, več krčenja gozdov, več strupenih snovi, več povpraševanja po živilih, pomankanja vode… pri današnji stopnji uničevanja gozdov, ribolova, uničenih morskih lovišč in globalnega segrevanja bodo ekosistemi v pol stoletja zelo ogroženi ali pa že nepovratno načeti. Ob tem se sprašujem, ali so kolapsi civilizacij, posredno namerni? Ne glede na to kakšen vzorec igramo kot kultura,lahko vedno opazimo neko obliko samodestruktivnosti (bodisi samomori, prenaseljenost, rušenje okoljskega ravnovesja, umori, vojne,..). Bit človeškosti res ni nekaj lastnega, a dejstvo je, da si človek tako predstavlja, v meri neke naivnosti in egocentrizma verjame da je sam, kot duševno in zavestno bitje zajet v enem samem zgodovinskem in geografskem načinu bivanja. Potreba človeka po dotiku in prepoznanju obstoja je njegova biološka ter psihološka nuja. Že po rojstvu, se dojenček odziva predvsem na dotik in občutke ugodja, ki jih dobi ob napolnjenem želodcu. Impulzivno in spontano se odzivajo na telesne občutke, ki se pojavijo ob lakoti ali ugodju. Po naravi pa dajejo  brezvestno, brezsramno prednost užitku oz. doživljanju sebe kot središču vesolja. Kasneje se otrok v nas ko odrastemo, pomeša z zunanjimi vplivi in se prinese tudi v nezavedno. Tudi v znanstvenem pogledu, ki dokazuje majhnost in nepomembnost človeka v svetu in ki naj bi se podvrgel smrti ter naravnim zakonitostim, še vedno ostaja zaupanje v nezmotljivost človeškega duha, delček primitivne vere v vsemoč ki živi v nas. Kakšen je odnos našega nezavednega do smrti? Saj noben človek, pračlovek, smrti ni spoznal. Ali naše nezavedno ne verjame v lastno smrt? To kar je nezavedno, najglobje plasti naše duše, ki sestojijo iz gonskih vzgibov, ne poznajo negativne vsebine lastne smrti. Če si samo ogledamo za kaj vse so odgovorna tako rekoč poimenovana današnja \civilizirana\ ljudstva, za krivice in okrutnosti po svetu, res izgleda, da se vedemo kot, da bi bili nesmrtni. Človekov intelekt je šibka in odvisna reč. Je igrača naših gonov in afektov, primitivnih čustvenih vzgibov, ki so del nezavednega in čaka na oživitev, kjer se bistro ali neumno vedenje podvrže čustvom in notranjim odporom. V svetu ekranov, iluzij kjer živimo na potrošniški način in je nestvarnost smrti s tem še pogojena, je občutek kot da se naši vsemogočni civilizaciji ne more nič pripetiti morda še poglobljen