O razstavi:

Razstava Splavi po reki Lethe v svojem jedru vzpostavljanja in prezentacije umetniških del predstavlja dvodelno formacijo alegorije sodobnega umetniškega sveta. Prvi del zaznamujejo premišljeno predstavljena dela izbranih umetnic_kov in njihovo umeščanje v sorazmerno kompleksen, galerijsko zahtevnejši prostor Zgodovinskega atrija Mestne hiše Ljubljana. Posamezne umetnine so v skladu z njihovimi oblikovnimi lastnostmi in izvorno vsebino integrirane v na novo kontekstualiziran, smiselno zaokrožen večmedijski projekt. Z njegovim razumevanjem, predvsem pa preizpraševanjem je tesno prepleten drugi del umevanja vsebinske kvintesence, ki obravnava problematiko kulturne hiperprodukcije in z njo povezanih emocionalnih stanj posameznic_kov, ki v njej delujejo. Slednja se v aktualnih družbenih sferah, ki jim vladajo nenehno hitenje, vsesplošna materialna prenasičenost in senzorična saturacija, pogosto manifestirajo v obliki tesnobe, osamljenosti in nihilističnih tendenc. S subtilno aktivacijo čutnih zaznav in širokim razponom vizualnega medija se projekt nanaša na osebno doživljanje kulturne produkcije in z njo povezanih vrednot; v fluidnosti idej, ustvarjalnih tehnikalijah in pretakanju kozmičnega ponuja prostor za vnovični razmislek.

Vrzeli naveličan splav po reki pozabe tvorijo dela treh vizualnih umetnic_kov, ki ustvarjajo v mediju slikarstva, fotografije, risbe, grafičnega oblikovanja, video animacije in keramike. Jon Žagar z dodelano fotografijo nočnih krajin poustvarja prvoosebno lirično resničnost, prežeto s poetično, mestoma srhljivo in nelagodno atmosfero. Z raziskovanjem samote in kompleksnosti lastnega strahu se v ekspresivnih črno-belih fotografijah narave v negativu posveča spoznavanju samega sebe, lastnih meja nezavednega in potencialov novih stvarnosti. Pridružujejo se mu prefinjena dela Anžeta Šmalca, ki v svoji preprostosti, a hkratni povednosti odražajo njegove senzibilne občutke in odnos do materiala. Avtor postavlja avtopoetične risbe ob bok keramičnim prostorskim delom, med katerimi kraljujejo individualizirane mrliške žare in posode. Sugerirana, a nevsiljiva ikonografija drvečih konjev, grmad in skrivnostnih dolgokljunih ptic, ki je pogosto prisotna v njegovem delu, ponuja personalizirano branje, ki je v svojem bistvu neločljivo od tehnike in avtorjeve miljejske pozornosti. Urša Čuk po drugi strani k svojim fantastičnim vizualnim podobam pristopa iz smeri digitalnega. Njena dela v mediju plakata in video animacije nastopajo kot barvite, kozmične slutnje, ki potencirajo občutke sanjavosti, brezčasnosti in transformativnega potenciala prihodnosti. Distopične kozmične krajine gledalca povabijo, da se prepusti simulaciji fantazme, prežeti z melanholijo.

Kurator razstave Matej Tomažin kot avtor zvočne krajine v postavitev vstopa proaktivno. S pozicije povezovanja na prvi pogled zelo različnih avtoric_jev gradi celostni kontekst za doživljanje večmedijskega projekta na mitološki in ravno prav intimni ravni. Z arkadami obdan razstavni prostor je izkoriščen na način, da umetniška dela sopostavlja v subtilen medsebojni dialog. Obstoječe niše v prostoru izkoristi za vzpostavitev izoliranih oltarjev, ki v kombinaciji z zvočno krajino in video projekcijo funkcionirajo kot ambivalentne apside raziskovanja sublimnega. Sama postavitev vabi na potovanje po spiralni poti, ki jo spremljajo nenehen šum in mestoma umeščene pasivne barve osvetlitve. Zvočna krajina ustvarja občutke nedoločljive zamaknjenosti in čustvene distanciranosti, v prisotnosti umetniških del, ki naslavljajo neskončen kozmos, tesnobnost in smrt, pa deluje kot nepogrešljiv povezovalni člen. Z vizualnim popačenjem prostora in časa Urša Čuk odraža nastalo situacijo resničnega življenja, medtem ko se Jon Žagar zelo osebno loteva lastnih občutkov z iskanjem morebitnih terapevtskih podlag. Keramična dela in risbe Anžeta Šmalca opomnijo na relevantnost fizične likovne poteze, ki vzpostavlja umetniško delo kot artefakt v sebi lastnem neobremenjenem motrenju.

Splavi po reki Lethe raziskujejo simbolizem in njegov smoter v obdobju semantične prenasičenosti in nenehnega hlastanja po še. Razstava kritično pogleduje v polje poljudnega nihilizma, ki je v svojem bistvu izjemno ironičen in nepraktičen. S prehajanjem med resnimi pomisleki o prihodnosti in satiričnimi banalizacijami nekaterih ideoloških pogledov na trenutne družbene vrednote razstava ponuja celostno izkušnjo preizpraševanja kulturne hiperprodukcije in posledične preobremenjenosti človeka. Z vkomponirano zvočno konstanto krepi občutek prenasičenosti in nenehne čutne stimulacije, istočasno pa vsiljuje neprijeten občutek nepotešene praznine. Gradi iluzijo in idejo sublimnega, ki v iskanju odgovorov dopušča odprte možnosti. Na prvi pogled obravnavano razvrednotenje in idejo nihilizma označi za pretirano dramatizacijo, ki ignorira primarne, večinoma primitivne vzgibe živih bitij. Na neki način se ponuja kot alegorija človeka sodobnega kapitalizma, ki stremi v brezno brezpredmetnosti in ga ubogljivo, a popolnoma samovoljno polni s stvarmi, osebami, mislimi in prepričanji. Te poglede postavlja ob bok zelo iskrenim, intimnim osebnim željam. Zanje se zdi, da se rade izgubljajo in pozabljajo. Aluzija na reko Lethe se zaokroži z mislijo, da sta posluh in pozaba včasih absolutno potrebna in nujna za izgradnjo novih okolij in boljših vrednot; najsibo v samoreferenčni umetniški produkciji ali ne nazadnje v prvoosebnih intimnih občutkih življenja.

O razstavi:

Sodelujoče_i umetnice_ki: Urša Čuk, Anže Šmalc, Jon Žagar.

Urša Čuk (1986) je po izobrazbi univerzitetna diplomirana arheologinja, ki jo je kreativna življenjska pot pripeljala do avdiovizualne in digitalne umetnosti. Ustvarja dela, ki gledalko_ca izzivajo k premisleku tako na tehnični ravni medija projekcije kot tudi v njeni zmožnosti likovne izgradnje zamisli. Umetnica prek raziskovanja medsebojnih razmerij vizualnih podob in zvoka stremi k premikanju mej vizualnega pripovedovanja zgodb z uporabo tehnologije. Verjame, da imajo avdiovizualni projekti moč preobrazbe prostorov in ustvarjanja poglobljenih, celostnih izkušenj. Pri svojem ustvarjanju uporablja različne medije s poudarkom na fotografiji, grafičnem oblikovanju ter video in avdiovizualnih projekcijah. Umetničin izraz gradi fascinacija nad žanroma synthwave in vaporwave 80. let prejšnjega stoletja, ki ju spretno spaja v motive neskončnih distopičnih krajin, polne barvitih artefaktov in ostankov materialnosti nekdanje civilizacije. Njena izraznost izhaja primarno iz retrospektivnega pogleda. Slutnje prihodnosti obravnava kot spomine, zajete v času po njenem propadu.

Anže Šmalc (1991), rojen v Sloveniji, se je leta 2001 preselil v Kanado in tri leta zatem v Arizono, »državo Grand Canyona«, kjer je končal srednjo šolo in študij s poudarkom na risanju na Univerzi v Arizoni. Tam je študiral predvsem živo risbo in litografijo. V tem času je, fasciniran nad iluminiranimi rokopisi in modernistično grafično tradicijo, sodobno improvizirano glasbo in filozofijo, posegal po risbi kot svojem glavnem mediju izražanja. Po pridobljeni diplomi se je leta 2018 preselil nazaj v Ljubljano, kjer je leta 2023 zaključil študij z magistrskim delom »Sonce, drevo, kolo«. Avtor risbo razume pojmovno odprto, kot splošni način hipne interpretacije sveta, ki ni vezana na določen nabor tehnik ali medijev. Tako odprt okvir mu omogoča široko integracijo različnih disciplin ustvarjanja v svoje delo, od slikarstva in grafike do prostorske plastike, uporablja pa jih kot izrazno sredstvo ter kot orodje za reevalvacijo lastnega dela.

Jon Žagar (1989) predstavlja umetniško fotografijo, ki temelji na konceptu fotografskega dejanja kot soočenja s tistim, kar nezavedno deluje v nas. Izhodiščni motiv njegove fotografije je narava, ki jo s fotografijo preobraža v pomenske, avtopoetične prizore. Avtor mojstrsko preigrava medij v njegovih skrajnih pozicijah. Mimetične upodobitve naravnih krajin so grajene tehnično dovršeno, ponekod materialnost fotografske ekspozicije prestopa pričakovane teksture in na prvi pogled delujejo grafično, skoraj risarsko. Vsebinsko pa so motivi vedno preobraženi v nove, fiktivne realnosti. V avtorjevih delih predmetna realnost postane poosebljena, včasih kot osrednji motiv nastopi avtor sam, mnogokrat pa so subjekti deli drevesa, živali ali krajina sama. Rezultat tega je črno-bela poetična atmosfera, ujeta na fotografijah v samotnih raziskovanjih nočnih zapuščenih krajin. Na ta način fotografija kot srečanje s srhljivim, ogrožajočim postane terapija v pomenu premagovanja strahu in tesnobe ter raziskovanje meja lastnega jaza.

Kurator in producent: Matej Tomažin.

Obrazstavno besedilo: Maša Žekš.

Spletna razstava:

Otvoritev spletne razstave: 22. 5. 2024, ob 18:00.
Trajanje spletne razstave: 22. 5. 2024 - 30. 6. 2024.

Fizična razstava:

Otvoritev fizične razstave: 22. 5. 2024, ob 18:00, v Zgodovinskem atriju Mestne hiše Ljubljana.
Trajanje fizične razstave: 22. 5. 2024 - 20. 6. 2024, obisk razstave med 10.00 in 21.00.

Projekt je podprl Zavod Artopolis.

Sponzor obrazstavnih dogodkov: Pernod Ricard Slovenija.

Ostani na tekočem glede prihajajočih razstav in projektov. Prijavi se na naš novičnik.